Kaj pomislimo, ko govorimo o enciklopediji? Ali mislimo samo na urejeno zbirko znanja ali gre za skupek ilustracij, ki prikazujejo ta znanja? Če pomislimo na ogromno zbirko Enciklopedije zgodovine ( enciklopedijo razsvetljencev, tisto, kateri sta se posvečala Diderot in D’Alembert), razumemo, da so podobe temeljni del vedenja: včasih besede, ki opisujejo, ne pojasnjujejo zares in ilustracija je lahko bolj razumljiva kot tisoč besed. Tako, in dela, ki jih razstavlja Matjaž Geder nam dajejo misliti prav to, da lahko ilustracija nadomesti besedo. Če povemo drugače: prav zaradi te raznolikosti kompozicije uporabljanih podob pomislimo na vizualno slovnico, ki temelji na pravilih, ki neskončno nastajajo. Raznolikost pogovornega jezika postane v tem primeru raznolikost podane podobe. Raznolikost ponovitev, tako kot se ponavljajo členi, samostalniki in glagoli.
Gre za mešanico razumljivih podob (ali recimo raje prepoznavnih); na eno strani so grafične kot štampiljke ali žigi, na drugi strani pa dobijo barvito preobleko: gre za raznolikost oziroma neskončne in spreminjajoče se možnosti, ki jih ponuja slikarska materija.
Ne govorimo o slikarstvu, ki ga v prvi vrsti jezno zaznamuje izguba detajla in anekdote, temveč govorimo o propoziciji, ki je sestavljena iz plasti raznolikih cut up, nesorazmernih dodatkov, paradoksalnih dražljajev. Avtor razmišlja z besedami/izrazi ironičnega raptusa, ki vodi do cilja stabilnosti oziroma do multifomnosti subjektov in podob. V tem svetu, deloma stripovskem deloma ilustracijskem, ni sledu o pravem človeku, saj podobe izginejo v ozadju, nestvarne, tako, da izolirajo subjekt od površine. Ti subjekti se pojavljajo počasi iz posebnega notranjega videnja: domišljija spreminja objekte in situacije iz realnosti in okolja v njim sorodne in druge nadnaravne objekte in situacije; nelogična ujemanja različnih ambientov in prostorov, naravne in konvencionalne asociacije se spremenijo, izvzamejo iz njihovega univerzuma. Gre za nepričakovan red, presenečenje, da je vse mogoče, da je vse minljivo, se spreminja, prihaja do naravnih nasprotij, ki nakazujejo misli in delovanje avtorja, prav zato, ker so vsi polni številnih med seboj neločljivo povezanih pomenov, ki se uresničujejo v drugačnosti.